Žlebovi in odtočne cevi sodijo med tiste dele strehe, ki enostavno ne smejo manjkat, saj se mora voda ob dežju stekati s strehe v kanalizacijo ali vodnjak – vsaka stavba ima odvodnjavanje urejeno na drugačen način. Pri starih stavbah še lahko zasledimo cele ponikovalnike. Skratka, vsak objekt ima nameščene žlebove, saj mora voda, ki ob dežju pade na streho, nekako steči z nje. Predstavljajte si, da jih na bi bilo – z vsake stavbe bi cedilo in lilo, kot da smo pod slapom Savica. Žlebove navadno delajo iz pločevine, debeli pa so približno pol milimetra, lahko tudi malce več. Poznamo tudi take iz plastike ali bakra. Kdor izdeluje kovinske žlebove, mora biti strokovno podkovan, imeti pa mora tudi posebno orodje, ki mu omogoča kvalitetno izdelavo žlebov.

Pred nakupom žlebov jih je treba do potankosti načrtovati in natančno izračunati, kakšne morajo biti mere žlebov in koliko jih je treba namestiti na določeno stavbo. Tega se nikar ne lotevajte sami, čeprav je na spletu zaslediti ogromno različnih formul, ki obljubljajo samostojen izračun mer žlebov. Izračun dimenzij prepustite podjetju ali strokovnjaku na tem področju, ki ima dolgoletno tradicijo izdelave in nameščanja žlebov. Vseeno pa je dobro, da poznate okvirne mere, saj boste takoj vedeli, ali je oseba, ki vam svetuje, podkovana na svojem področju ali ne.

Če imate manjšo streho, vam bodo zadoščali žlebovi, debeli do sedem centimetrov. Odtočna cev je lahko za dva centimetra tanjša. Za večje strehe je najbolj priporočljiv žleb debeline deset centimetrov, odtočna cev pa naj je za dva centimetra in pol debelejša. Če sta na strehi speljani žlebovi po dva in dva, z dvema odtočnima cevema, je njihovo površino treba prepoloviti. Zunanje robne žlebove je treba postaviti tako, da so odmaknjeni od notranjega roba za dvajset milimetrov. S tem bomo preprečili njihovo zamašitev ob večjih količinah meteornih vod oziroma scenarija prelivanja vode po fasadi naše hiše.…