Spominjam se, da sem že kot majhna sanjala, da si želim postati zdravnica in res se je življenje tako odvijalo, da sem sedaj šla v srednjo zdravstveno šolo. Uživala sem v šoli, še bolj pa sem čakala prakso, da bom končno enkrat med pacienti, končno bo moja delovna obutev in oblačila zdravstvenih delavcev.

Rada sem imela ta poklic, že delo medicinske sestre mi je bilo všeč, a sem hotela še več, hotela sem postati zdravnica, da bi lahko pomagala čim več ljudem. Tako so moja medicinska delovna obutev in oblačila postali moj vsakdan. Vsak dan sem na prakso hodila predčasno, vedno sem delala dlje, če je bilo potrebno. Lahko pa z lahkoto rečem, da v zdravstvu lahko vedno delaš dlje. Kako rada sem šla do bolnikov, jih povprašala, kako se počutijo, če jih kaj moti, če jih kaj boli, rada sem poklepetala z njimi, veliko bolnikov je včasih hotelo samo kratek klepet in polepšan so imeli dan. 

Ko je bila na mojih nogah prvič medicinska obutev sem se počutila pomembno, vsak korak, ki sem ga naredila mi je pomenil ogromno. Nekateri moji sošolci in sošolke so se pritoževali ,da delovna obutev ni udobna, prav tako so z težavo nosili delovna oblačila, jaz pa sem bila vesela, da sem lahko končno stopila v medicinske čevlje. Ne, vem zakaj nekateri gredo v šole, ki jih resnično ne zanimajo, saj tako ne bodo nikoli uživali v svoji službi in vedno jih bo vse motilo, tako kot jih sedaj moti delovna obutev, ki je prav udobna in ne vem zakaj bi se pritoževali. 

Ko sem končala prakso, sem že vprašala, če bodo potrebovali kakšno počitniško delo ,da sem pripravljena delati in naj me pokličejo. Tako je zadnji moj delovni dan, delovna obutev ostala v službi. Komaj pa sem čakala poletne počitnice, da bi mi delovna obutev spet prav prišla.

…