Že kot študentko me je zanimal skok s padalom. V tistem obdobju pred tridesetimi leti jadralno padalstvo še ni bilo razvito. Zato sem se prijavila na tečaj iz padalstva, kjer je bil potreben skok s padalom. 

Najprej smo se naučili vse o vetrovih, padalu, vrvicah, teži in ostalih strokovnih zadevah. Tečaj je trajal dva meseca. Potem smo imeli teoretični del izpita, Ko smo to uspešno zaključili, smo se začeli praktično usposabljat na terenu. Odšli smo na letališče, kjer smo se naučili zlagati padalo in vadili doskok. V tistem času ni bilo veliko padal za jadralno padalstvo. Ko smo uspešno opravili praktični del izpita, smo šli na prvi skok. Priznam, da me je bilo strah. Ko pa sem skočila iz letala sem pozabila na vse. Občutek je bil neverjeten. Planiralo smo še najmanj deset skokov, vendar sem se takrat morala preseliti v drug kraj in nisem mogla na dogovorjeno lokacijo. Potem pa je življenje prineslo druge dogodke in šele sedaj po tridesetih letih imam spet čas, da grem v jadralnio padalstvo, ki mi je bolj zanimivo. Nekaj osnov sem že imela, vendar je jadralno padalstvo drugačno od skoka s padalom. Veliko več je bilo potrebnega znanja o vzgonskem vetru. Potrebno se je bilo tudi pravilno odriniti od tal. Skupina s katero smo skupaj hodili na jadralno padalstvo je točno poznala lokacije, kjer smo lahko šli jadrat v zraku. Običajno smo se naložili na kombi in se peljali na lokacijo. Tam smo pripravili vsak svoje padalo in čakali na pravi trenutek, da smo ujeli pravi veter. Potem pa je sledilo uživanje. 

Pod tabo se prikaže celotna dolina in prekrasna narava. Jadraš lahko na vse strani in si lahko kar nekaj časa v zraku. Eden pa je vedno zadolžen, da počaka v dolini, kjer pristanemo. Tam zložimo svoja padala in jih naložimo v kombi. Meni jadralno padalstvo daje občutek svobode. Rada lebdim nad dolini, med hribi in opazujem ptice, ljudi in lepote narave.