Sedaj premišljujem tako za nazaj, če sem naredil pravo odločit, namreč živel sem več kot 20 let v velikem mestu, potem pa sem se odločil, da se preselim. Gledal sem predvsem na to, a bo okoli mene več narave, a danes pogrešam mesto, Casino, velike nakupovalne centre, gnečo ljudi, vse kar me je prej motilo. Res smo čudni ljudje, ko nekaj nimamo, to pogrešamo. Sedaj živim na podeželju in imam naravo in bi bil bolj vesel in srečen, če bi spet živel v mestu. Dolgčas mi je v naravi. 

Tisti sprehod ko naredim je prekrasen in potem ne vem, kaj naj počnem, pogrešam Casino z prijatelji in mestni vrvež, v mestu sem se počutil živega. Tukaj na podeželju pa sem na enkrat ostal sam, izgubil sem tudi vse prijatelje in zabave. Nekaj dni nazaj sem se odločil, da grem v Casino čisto sam, ker enostavno nisem mogel biti več doma. Navajen sem bila mestnega življenja, tako da to mi sploh ni bilo težko, da sem šel v Casino sam. 

Že ko sem se pripeljal na parkirišče sem se boljše počutil, ko pa sem vstopil v Casino, pa sem spet bil srečen. Takrat sem začel premišljevati, kaj bom naredil, kako bom to zadevo rešil, ali se bom spet selil nazaj? Misli mi niso pustile, da bi se zabaval, čeprav sem vztrajal, a bolj kot sem se hotel imel imeti lepo, bolj sem postajal slabe volje, zaradi tega, ker sem videl, da je to moje življenje, družba, mesto, Casino, jaz pa sem šel živet nekaj daleč stran. Ostal sem 4 ure in se potem ves jezen odpeljal domov. Tako mi je Casino odprl oči, da moram nazaj v mesto, ker sem srečen tam. Danes je mesto spet moj dom, razlika od prej pa je ta, da se tega zavedam in da mi je lepo.