Še kako poudarjajo, da naj čimbolj omejimo telefon in računalnik, a kaj ko je tempo življenja takšen. Sama sem začela opažati, da če sem predolgo držala telefon v roki, so se mi začeli pojavljati mravljinci v rokah, drugače pa nikoli. Prvo nisem bila pozorna, ko pa se je to zgodilo parkrat, pa sem začela biti bolj pozorna.

Potem sem gledala še eno oddajo, pri kateri so govorili, da bi resnično morali imeti telefoni nalepko, da so nevarni za duševno zdravje. Na kar so mi resnično ponavljajoči mravljinci v rokah dali misliti. Kajti vedno so se pojavili, ko sem imela roko pred seboj in gledal privat stvari, saj veste. Tako sem si počasi dopovedovala, da mi to ni potrebno, da lahko neham toliko gledati v sam telefon, ko ni nujno in s tem začela opažati, da sem drugače živela.

Ja, mogoče se bo kateremu zdelo neumno, mravljinci v rokah so te spremenili, samo takrat pomislite, če bi vedno takrat, ko vzamete telefon v roke, ko ni nujno, delali nekaj drugega, pa če tudi samo sedeli in gledali v zrak, bi dejansko šele videli, koliko časa vam jemljejo nepotrebne spletne strani. Jaz sem bila šokirana nad sabo in hvaležna, da so se mravljinci v rokah pojavili takrat in da sem spregledala.

Danes moji dnevi potekajo čisto drugače, na telefonu imam zvok po tiho, tako da me ne zmoti vsaki pisk telefona, občasno pogledam nanj ali je kaj nujnega, sedaj posvečam ta čas za druge stvari, prebiranje knjig, v miru si lakiram nohte, na wc ju se mi ne mudi, otroku se bolj iskreno nasmejim in ga pogledam v oči, ja to so mi dali mravljinci v rokah in takšne male stvari štejejo, ki sedaj ne vidimo več, ravno zato ker po nepotrebnem bulimo v telefone. Naj me mravljinci v rokah še naprej opozarjajo, če bom šla na stara pota in zapravljala čas z telefonom.…