Kot družina smo se odločili, da gremo na celodnevni izlet, kjer se bo obirala aronija. Seveda so se otroci najprej pritoževali, potem pa smo se hitro pogovorili, da je to lahko prekrasni izlet, kjer bodo videli, kako se aronija obira in kaj vse se lahko iz nje naredi.

Ko smo prišli na posestvo, so nas pričakali lastniki s polno mizo dobrot in dobro voljo. Priti k takim domačinom je vedno lepo. Imeli smo srečo, ker so tudi oni imeli otroke in tako sem vedela, da se bodo otroci družili. Videla sem, da miza ponuja hrano v kateri je aronija skoraj povsod, tako sem z veseljem spila sok, liker in pojedla potico.

Kmalu so nam povedali, kako se obira aronija in smo šli. Ker so bili otroci zraven lastnikov, me je bilo strah, da ne bi naredili kaj narobe. Saj veste, otrokom se ravno ne ljubi delati, raje se igrajo. No, tokrat pa je bilo drugače, ker so seveda otroci od lastnika navajeni, da ko se dela, se dela, sta zraven delala tudi naša otroka. 

Ko sem jaz to videla, kako sta pridno obirala aronija, sem bila res ponosna. Sama jih nikoli ne bi mogla tako motivirati, kot so jih motivirali oni. Ko sem že razmišljala, kako bom imela naporen dan, ker se bom morala prepirati, da se mora obirati aronija, ker sem sklepala, da je ne bosta želela, sem bila pozitivno presenečena. Lahko sem uživala ves dan, dokler ni bila aronija pobrana v celoti in še pri pogostitvi. 

Najbolj pa sem bila presenečena, da je sam lastnik posestva pohvalil otroke, kako so bili pridni. V znak hvaležnosti jih je peljal s strojem, s katerim se aronija obira. Seveda so bili srečni, kako da ne bi bili. To je bilo zanje nekaj novega in že se veselijo drugega leta, ko bo aronija spet dozorela za obiranje.